Zgodovina Slovenije
From Slovenija
Prazgodovina
Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišče, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle) in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.
Kelti in Rimljani
V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).
Rimski prodor na ozemlje današnje Slovenije se je začel po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.) V drugi polovici 2. stol. so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Nato so v letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave in okrog 10 pr. n. št. mirno priključili še zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena področja so vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija z Istro je bila vključena v 10. regijo Italije, vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavinje sta bila sredi 1. stol. vključena v provinco Norik.
Nastajati so začela mesta (Emona, Celeia, Poetoviona), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in poromanjeni staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetoviona-Carnuntum (Petronell ob Donavi).
Prve organizirane krščanske cerkve so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale škofije, ki so sodile pod oblast metropolije v Akvileji.
Zaradi obrambe meje Italije je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarium. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek Slovenije v Italijo vdrli Huni in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.
Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe je sprožila nov del slovenske zgodovine.
Slovanske plemenske kneževine (Karantanija in Karniola)
Leta 568 so se s slovenskega ozemlja v Italijo premaknili germanski Langobardi. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani. Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov sicer potrjujejo propadi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora. Meja z Bavarci se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, v 8. stoletju pa se je na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu ustalila meja z Langobardi. Slovani v Vzhodnih Alpah, so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovanov« (»marca Vinedorum«), s svojim knezom. Leta 623 se je verjetno pridružila Alpskim Slovanom pod vodstvom kralja Sama. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okrog leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladanjem kneza Hotimira leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788, je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s franskovskim furlanskim mejnim grofom začel upor, so se mu priključili tudi Karantanci. Po zadušitvi upora leta 828 so Franki reorganizirali upravo in domače slovanske kneze so zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku.
Slovanska plemenska kneževina Karniola se je na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila tudi južno od Karavank, na ozemlju osrednje Slovenije. Leta 795 je izpričan edini znani knez Vojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega spremenili v mejno grofijo.
Frankovska država
Po neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njeni ponovni osvojitvi je kralj Ludvik Nemški okrog leta 840 Panonijo podelil v fevd beguncu z Moravske Pribini. Leta 847 je bil Pribina imenovan za grofa in ozemlje Spodnje Panonije je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil v Blatenskem kostelu na današnjem Madžarskem. Leta 861 je Pribino nasledil sin Kocelj in se iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon svetega Cirila in svetega Metoda in oviral delovanje salzburških misijonarjev. Vendar je bil okrog leta 876 odstranjen, kar je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine. Ozemlje je bilo ponovno vključeno v Vzhodno marko. V času vlade Arnulfa Koroškega je Koroška postala središče Vzhodne marke in dobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je krepila fevdalizacija, a proces je zaustavil prodor Madžarov ob koncu 9. stoletja. Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri Bratislavi leta 907 je namreč ozemlje osrednje Slovenije za približno po stoletja padlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in ponovni vključitvi tega ozemlja v cesarstvo, v 10. in 11. stoletju.
V nemškem cesarstvu
Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko in Furlansko ter Veronsko marko. Ta polsamostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki.
Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem srednjem veku na Slovenskem izoblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v srednjeveško nemško državo.
Habsburžani
Potem ko so leta 1246 izumrli avstrijski vojvode Babenberžani in leta 1269 kranjski in koroški Spanheimi se je na prostoru Slovenije uveljavil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 madžarskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko in leta 1269 zasedel Kranjsko in Koroško. Ker je že od leta 1254 s svojih rokah imel Avstrijo in je leta 1272 postal še furlanski generalni kapitan je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Vendar nemški cesar Rudolf I. Habsburški teh pridobitev ni priznal in je začel vojno, ki se je končala z Otokarjevim porazom leta 1278. Rudolf je leta 1282 sinovoma Albrehtu in Rudolfu dal v fevd Avstrijo in Štajersko, Koroško in Kranjsko pa je dobila majnhardinska (tirolska) veja Goriških grofov. Ko je leta 1335 izumrla tudi ta velika rodbina, so Habsburžani pridobili še Kranjsko in Koroško, leta 1374 pa so po drugi veji Goriških podedovali še istrsko Pazinsko grofijo in Slovensko marko. Naposled so leta 1382 pridobili še Trst in s tem izhod na Jadransko morje.
Oblast Habsburžanov pa je začasno ogrozil vzpon domače rodbine, Celjskih grofov. Ta se je začel v drugi tretjini 14. stoletja: leta 1333 so dedovali po Vovbržanih, leta 1341 dobili grofovski naslov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in Hrvaško. Sigismund jih je leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456 Habsburžani morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino. (do leta 1460).
Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.
Preporod
Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega pismenega jezika. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim tudi prvo slovensko slovnico in leta 1584 Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma.
V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku. Prosvetljenska civilizacijska akcija v srednji Evropi, zlasti v habsburški monarhiji, je imela velike pozitivne učinke tudi za slovensko ljudstvo. Pospešila je gospodarski razvoj in omogočila nastanek slovenskega meščanstva.
V času cesarja Jožefa II. (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je skupaj s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjal slovensko narodni preporod in rojstvo slovenskega naroda v modernem smislu.
V času napoleonskih vojn je Napoleon leta 1809 od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele in na ozemlju Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province (1809-1813) francoske države z glavnim mestom v Ljubljani. Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila.
V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija.
Največji slovenski pesnik France Prešeren je pripomogel k preseganju jezikovnih regionalizmov, uveljavil za vse Slovence enoten knjižni jezik in ga obranil pred poskusi zlivanja v nek umeten ilirsko-jugoslovanski jezik. V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.
Avstro-Ogrska
Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrsko in avstrijsko polovico nastala Avstro-Ogrska. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, le Prekmurje je ostalo v ogrskem delu. Že leta 1866, po izgubljeni vojni z Italijo in Prusijo pa je Italija dobila Benečijo; Beneški Slovenci so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni plebiscit.
Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje slogaštva), kasneje pa so se vse poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je obdobje kulturnega boja med klerikalno in liberalno strujo meščanskih politikov. V začetku 20. stoletja se uveljavljajo tudi socialistična politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Odseve takrat postavljenih političnih razmerjij lahko sledimo še po sto letih, na začetku 21. stoletja.
Program Zedinjene Slovenije je ostal naslednjih 60 let rdeča nit narodno političnega prizadevanja slovenskega naroda v habsburški monarhiji. Iz tega obdobja je značilno, da Slovenci v svetu niso bili prepoznavni, čeprav je veliko znamenitih Slovencev s svojim delom doseglo svetovni vrh (Stefan, Potočnik, Jakopič, Cankar, Puh, Rusjan, Plemelj, Miklošič, Pregl, Vidmar ...)
Prva svetovna vojna
Med prvo svetovno vojno, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo soško fronto in z imperialistično politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (londonski sporazum, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji.
Zahtevo, znano kot majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik Slovenske ljudske stranke in kranjski deželni glavar, Ivan Šusteršič, ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.
Obdobje med svetovnima vojnama
Po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil sta hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, nedefinirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo, sta povzročila 1. decembra 1918 združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 3. oktobra 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija.
Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile kraljevini. Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je južna Koroška pripadla Avstriji. Po podpisu rapallske pogodbe (1920) je bila urejena meja z Itailjo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.
Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti. Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe šestojanuarske dikatature (1929) vladal hud boj med Slovensko ljudsko stranko in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.
Druga svetovna vojna
Med drugo svetovno vojno je Kraljevina Jugoslavija razpadla, slovensko ozemlje pa je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom Dolomitske izjave 1. marca 1943 prevzela komunistična partija, ki je v krvavem NOB sama prevzela vso oblast.
Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ-a.
Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje.
Nastanek federativne Jugoslavije
Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJa v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.
Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Mesto Trst s svojo okolico je pripadlo Italiji. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.
Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji, ki jo je določal predvsem največji srbski narod in ki se je v svojih centralističnih prizadevanjih opiral na nerazvite republike, je Slovenija ohranjala svojo večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.
Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.
Samostojna Slovenija
Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA.
V letih 1988 in 1989 so nastale prve opozicijske politične stranke, ki so v Majniški deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS. 23. decembra istega leta se je na plebiscitu prek 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Naslednji dan je novo državo napadla jugoslovanska vojska. Po desetdnevni vojni je bilo 7. julija z Brionsko deklaracijo sklenjeno premirje. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA. Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.
Slovenija v Evropski uniji
Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske unije.
Glej tudi
- časovni pregled zgodovine Slovenije, ljubljanska kronika.
- zgodovina Avstrije, zgodovina Italije, zgodovina Madžarske, zgodovina Hrvaške, zgodovina Jugoslavije, zgodovina Nemčije, zgodovina Češke, zgodovina Slovaške.
Zunanje povezave
- http://www.sigov.si/vrs/slo/o-sloveniji/zgodovina.html (trenutno ne deluje)
- http://www.en-klik.com/zgodovina.html (trenutno ne deluje)
